One Night in Paris

Takle mamo, vonj po zelenem (€€€) me je zvabil iz moje drage domače vasi, kjer hiša stoji mojega očeta in me popeljal izs Adrio Airways do Pariza. Polet sem večinoma prespal, ker sem se udeležil mariborske cvičkarije. Kulči zadevščna, na koncu smo pristali v Kmš-ju, pa še naučil sem se novega pozdrava : čavči ščegetavči! No ostal sem v Parizu na letališču Charles de Gaulla, malce zgubljen in mnogo neprespan, moj novi sodelavec pa mi je prijazno poslal en mail opremljen s slikicami in navodili kako prit do stanovanja. Prvo presenečenje sem doživel na avtomatu za vozovnice, ko mi je gladko zavrnil mojo povsem blesteče novo mastercard kartico izs čipom! Gotovine v nasprotju z nemškimi avtomati ni sprejemal, kovancev pa nisem imel dovolj. Curses! Poiskal sem najbližji lokal, da si pridobim kovance. Potem ko sem se naveličal čakati na počasno črnko, da postreže skupino alžircev po izgledu, ki so vsako minuto dodajali nova in nova naročila, sem se odločil še enkrat probat srečo z avtomatom. Tokrat z navadno debetno kartico. Ha! Worked like a charm. 10 minut kasneje sem bil že na vlaku na poti v center Pariza. Vse je bilo super, razen klel sem mojo potovalko. 17,8 kil prenašat zdej na enem ramenu zdaj na drugem ni ravno moj način zabave. Še posebej zabavna so tista postajališča metroja brez tekočih stopnic. Curses! Hja, vlak me je zapeljal direkt v center in vse kar sem rabil je še prestopit v sistem metroja. Ups! Uspelo mi je v 20 minutah vožnje zgubit uno itsy-bitsy vozovnico, ki bi mi dovoljevala prehod čez šalterje. Da bi bila sitacija še bolj na psu, sem pogruntal, da rabim vozovnico tut če hočem zapustit postajo, se pravi iti na izhod, kjer stojijo vsi čudoviti avtomati kjer lahko kupiš vozovnice. Stuck in the middle. Pol mi je Marko, moj sodelavec povedal, da sem našel eno redkih postaj kjer je to možno. I felt so special... No ja kaj mi ostane druzga kot da sem odhlačal do informacij in eni prijazni črnki razložil mojo situacijo. Se je strinjala, da sem zajebal in mi je izjemoma dala eno karto, katero naj bi uporabil za izhod do avtomatov, kjer bi lahko kupil dodatne karte. Japajade, ženska še ni slišala za Balkan. Dala si mi zastojn karto v roke! Doooh! Vse kar sem še naredil je, da sem se navidezno odpravil v smeri izhoda, potem pa urno okoli na metro. Balkan rules! Hja pol ni bilo nobenih težav, dva prestopa metroja in pa veliko sopihanja pod težo prtljage. V glavi sem konstantno imel Luggage iz Discworlda. To je prtljaga, ki sama hodi za tabo na svojih dvanajstih nožicah. Glih kar bi rabil v tistem momentu. No po cca. 2 urah se prišel v stanovanje. To je to kar vidite na slikah. 43 kvadratov neprecenjlivega francoskega stanovanja. Opremljeno z playstationom, TV-jem, hi-fijem, internetom 10Mb, skratka vsem kar človek potrebuje za življenje. Oziroma bo, ko bom pogruntal kako odstranit TV lock, ki ga je moj nefrancosko govoreči sodelavec vzpostavil. Curses! Pa Tomb Raider III me čaka na polici...








Aja, mesec pa pol bom sam gor. V najslabšem primeru mesec. Hint hint, wink wink...