No ja, mogoče sem malo falila naslov ali pa tudi ne:) Kukr obrneš. Prišla sem končno domov, kjer sem najprej rabila dobra dva tedna, da sem razpakirala 2 kufra, ki sta se nekako pretihotapila v Slovenijo z občutno preveliko kilažo. Za moj lenobitis ni opravičila. Premamile so me stare tirnice: redno obiskovanje starega dobrega Patriota, katerega kelnarji so se močno poslabšali, vsakodnevno laufanje v upanju na vidne rezultate, tenis in posledično leš po domačem hodniku ter vpitje domačih, da spet nič pametnega ne delam in cele dneve samo spim in lenarim (zadnje seveda ni res; pojem lenobe je zelo relativen; še posebej se razlikuje med otroci in starši-pa saj to vsi veste). Obšla so me tudi nova navdušenja, kot so: končno prenovljena knjižnica, premik in začetek dela avtoceste pri Trebnjem, šoping in nove štacune, kjer natančno veš, v katero zait, gokart in moj neodkrit talent (milijino poročilo še čakam), novi spot profesorja iz Gimnazije (posnetek na mojem blogu), lenobno čolnarjenje po reki Krki in nabiranje barve, rolanje po obvoznici ob nedeljah zjutraj, da preženeš sobotnega mačka in seveda neuspešno upiranje Čučevim slemrčkom...however vrstijo se tudi slabe novice, o katerih pa ne mislim zgubljat besed... Tako. Vesela, da sem doma.
Vaša Katja
(včasih še vedno z mislimi v nepozabni Angliji)
p.s. Danes mi pa zares dišijo čevapčiči. Akcija?
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar