DANES SEM RESEN

In zato pesnim ocenite mojo pesem od ena do deset:

1 - zelo dobro

2- dovršeno, elegantno, premišljeno

3 - G je seksi mucek

4 - rad imam marelice in tudi to pesem

5 - včasih pesnim hit, tokrat ti je res uspelo

6 - ti si genij in rada bi imela tvoje otroke

7 - sem Jack in sem mlad, lep in nevaren

8 - raje imam Prekmurce, ampak to je naravnost briljantno

9 - v svoji poeziji Gazvoda izraža težnjo po smrti, kar je značilno za posttranzakcijsko poezijo, ki se vešče umika intimizmu in stopa v polje magičnega realizma, hkrati pa pooseblja duh generacije, ki več časa preživi v virtualnih svetovih in manj v svetu, ki mu očitno več ne pripada, saj je razmišljanje o smrti vseprisotno in se od svetobolja umika samo po sodobni strukturi verzov, ki premišljeno prehajajo iz vulgarizmov v primitivne prvine slengovskega jezika

10 - če bi obstajal IMDB top 250 poezije bi bila tvoja pesem med top deset takoj za Lorco in Vladimirjem Gajškom

_____________________________________________________________________________

Včasih junij vstane in se strese
drveči oblaki in jaz
pa razgled, ki mi ne pove ničesar.

Prespal sem kar na avtobusu
kjer so norci imeli svoje zborovanje
kako so eni ljudje stari, ljubica
bi ti napisal v pismu,
če bi še pisali pisma
mogoče pa bova nekoč plesala
kot stari ljudje v jedilnicah
kjer so stoli nagrmadeni ob steni
in dolga pot je
da se prespi na njih
po valčku
po valčku
in spet
in spet
se ne mudi umret

Upam, da bo julij našel svoj glas
ker njegov brat hrope
želim si, da bi umrl tako
kot so umrli tisti
ki niso vedeli zase
Mogoče bo pa junij umrl
in jaz z njim
Hej, ljubica
V pismu bi ti napisal marsikaj
pa ne vem, če je dovolj prostora
dokler ne bo prvi otrok na poti
in bodo starši v jedilnicah s stoli ob stenah
ubil bom upravnico, če jim bo igral slab bend na sintesajzer
v mojem življenju ne bo klišejev
samo tebi bom v pismu izdal
da nič ne premaga RAD TE IMAM
če je človek zaljubljen
bi nabral vedro kresnic
in jih spustil v črnino tvoje sobe
da bi kot potne kapljice na tkanini
ko je skozi razpoko padla svetloba
na tvoj usločen hrbet
in si se potila
najin jutranji obred
ker te imam rad
tudi v letnih časih z ovratniki
jesen nosi s sabo nekaj
kar je že mrtvo od obrabe
kot kljuka v sobi za demenco
kjer boš enkrat pozabila
da sem umrl pred tabo

Mogoče pa avgust
bo našel vse generacije
in spet bomo plesali
kot na freskah
samo da zdaj ni več tako
ker smo vsi enaki
vsi se potimo, ko je poletje
vsi se igramo, dokler ne umremo
In potem, ko bo prvi otrok
sedel na stolu ob steni
in gledal babico
kako sedi
videl se bo v zrcalu nasproti
babica ne bo videla ničesar
pa smo tam, kjer smo

mogoče pa te bom prijel za roko
in se bova spotila v to življenje
treh poletnih mesecev
ker zima ni tista, ki napove smrt
če se mi zdi,
da junij ni vstal na pravo nogo

lahko vidim celo svoje življenje
brez da bi mi kdo umrl
brez da bi se kdo rodil

samo bojim se kot se pes boji vročine
da ne bom stegnil jezika takrat
ko bo prišel moj čas

polomil stole ob steni

in se zazibal v valček
s tvojim steklenim očesom
v svoji potni dlani.